Realizem
Med tem, ko se je v Franciji že uveljavil impresionizem, se je pri nas proti koncu 19. stoletja razvil realizem. Ker so naši umetniki veliko ustvarjali in se šolali v tujini, so bili dobro seznanjeni z glavnimi smernicami. Slike so se nekoliko prevetrile – v le te se je pri slikanju vnašalo več svetlobe in detajlov. Slikarji se poslužujejo tudi ti. plenerizma – slikanja na prostem. Natančne upodobitve se odražajo v portretih, prizorih iz vsakdanjega življenja (uveljavi se žanrsko slikarstvo), kmečkih opravil, delavnega človeka, pomembno vlogo pa dobi tudi karikatura.
IVANA KOBILCA
Ivana Kobilca (20.december 1861, Ljubljana – 4.december 1926, Ljubljana) velja za najpomembnejšo slovensko slikarko in predstavnico realizma. Pot jo je že zgodaj vodila v tujino, kjer je pozneje dosegla svoj umetniški vrh. Ob tem se je vračala v domovino; poletja je rada preživljala v rojstni vasi svoje matere v Podbrezjah, kjer je naslikala svoje najuspešnejše delo Poletje, ki je bilo pozneje razstavljeno v pariškem Salonu. V Parizu je doživela najbolj uspešno ustvarjalno obdobje, živela in delala pa je še na Dunaju, v Münchnu, Zagrebu, Sarajevu in Berlinu. Razgled po Evropi in gibanje v meščanskem okolju sta jo pri delu pripeljala do kvalitet prave sodobne umetnice. Portretne upodobitve so tiste, po katerih je najbolj prepoznavna, slikala pa je tudi žanrske prizore, interier, prizore z narave in cvetlična tihožitja. Njena uveljavljenost je v slovenski umetnosti pomenila izjemen preboj, saj se je, glede na tedanje izrazito nenaklonjene čase umetnicam, na trg prebila kot ženska in s tem postala naša prva pomembna slikarka, ob tem pa utirala pot modernemu slovenskemu slikarstvu.
Poletje - Original 1889-1890, olje na platnu, 180 x 140 cm
Slika, ki jo uvrščamo med najbolj znana slovenska likovna dela, je nastajala dve poletji, v letih 1989 in 1890 v Podbrezjah na Gorenjskem, kjer se je rodila Kobilčina mati in kamor se je slikarka vedno rada vračala ter tam z družino preživljala poletja. Idilična upodobitev radosti in brezskrbnosti, ki je zajeta v predstavljenem letnem času, se kaže v bohotno razraslem rožnem vrtu, poigravanju sonca na zelenju, veselju otrok in skupnemu pletenju cvetne kite. V podobi mestne gospodične, ki spleta cvetje, je naslikala svojo mlajšo sestro Fani, v otroškem paru, ki ji pomaga pri spletanju, pa sta upodobljena Janezek in Katrica, njena bratranec in sestrična. Delo je bilo na razstavi v pariškem Salonu poleg Likaric odlično sprejeto; odprlo ji je pot v Pariz in od tam nato potovalo naprej še v druge evropske prestolnice. Topel poletni prizor z menjavo generacij ne izgublja na priljubljenosti, pač pa ostaja v vrhu, kot del narodove zavesti.
Kofetarica - Original 1888, olje na platnu, 100 x 70 cm
Podoba Kofetarice, ki bi jo lahko po priljubljenosti označili kar za »slovensko Mona Lizo«, je nastala v Münchnu, leta 1888. Slikarki je bila slika tako ljuba, da je ni hotela nikoli prodati. Kljub temačnem koloritu, ki osvetljuje le najnujnejše, s toplino navdaja izraz mamice kavopivke, starejše dobrodušne dame, ki se nekoliko skrivnostno, zadovoljno nasmiha ob tako preprostem užitku, kot je pitje kave. Vsa pozornost je tako usmerjena na razpoloženje in ustvarja vtis, da je gledalec prijazno povabljen k temu družabnemu obredu. Na omamnost kave nakazujejo že rjavkasti odtenki, ki so bili v tistem času ena od münchenskih zapovedi vplivnih profesorjev slikanja. Pri Kofetarici je v ospredje postavljen preprost človek pri vsakdanjem opravilu – slikarka je kljub vse večjemu uveljavljanju fotografije ostala zvesta upodabljanju posameznikove zgodbe.
Otroci v travi - Original 1892, olje na platnu, 80 x 100 cm
Podobno kot Poletje tudi delo Otroci v travi ustvarja vtis lahkotnosti in brezskrbnosti. Otroci so zatopljeni v svoje opravilo in prav nič jih ob tem ne moti. Na travniku se poigrava sončna svetloba; izmenjujejo se barvne lise svetlobe in sence, kar delo poživi in ga naredi kot izredno dinamičnega. Slika je nastala leta 1892 v Franciji v slovitem Barbizonu, priljubljeni točki za slikarje, ki so radi slikali plenersko, v naravi. Na Kobilčinih slikah je barvna paleta postopoma postajala živahnejša in svetlejša. Lovljenje naravne sončne svetlobe na prostem in upoštevanje ozračja sliko tako opredeljuje kot enega najlepših plenerjev. Prav zaradi prepričljive upodobitve igre svetlobe in sijajnega prizora pod milim nebom, velja slika za slikarkino najmodernejšo. Predstavlja njen velik premik in pri nas napoveduje začetek impresionizma.
Španski bezeg in magnolije - Original 1926, olje na platnu, 92,5 x 82,5 cm
Manj poznano delo Španski bezeg in magnolije je eno od tihožitij, ki so nastala v slikarkinem poznem obdobju, med 1914-1924. Čeprav jo po tihožitjih relativno slabo poznamo, je kljub temu ustvarila mnoge cvetlične upodobitve. Pri tovrstnem motivu jo je zaznamovalo obdobje, ko se je v času življenja na Dunaju zaradi tega, ker se ni mogla vpisati na tamkajšnjo Umetnostno akademijo, začela sama slikarsko izobraževati. Kopirala je slike starih mojstrov v galeriji Umetnostne akademije, med drugim tudi holandska cvetlična tihožitja. Pozneje ko je živela v Berlinu, je poleg vrste portretov nastalo mnogo tihožitij, ki jih je naslikala za naročila. Z vso natančnostjo se je posvečala barvam in oblikam šopkov. Tihožitja so jo zvesto spremljala tudi v njenem zadnjem obdobju, ko so se izčistila. Španski bezeg in magnolije je delo, ki v svojem bogatem cvetenju in lepoti pooseblja pomlad, ki si jo brez teh dveh opojnih cvetlic težko predstavljamo.
