Impresionizem

Impresionizem, ki se je prvotno razvil v drugi polovici 19. stoletja v Franciji, se je pri nas pojavil z začetkom 20. stoletja. Naši umetniki so se z deli francoskih, pa tudi nemških mojstrov, seznanili na raznih razstavah v Münchnu in na Dunaju. S tem obdobjem se tako začne v slovenskem (in tujem) likovnem ustvarjanju pisati veliko poglavje modernizma. Dela nastajajo pod vtisom trenutka, atmosfere, svetlobe  – umetniki želijo uloviti razpoloženje - naravne fenomene in hkrati opozarjati na minljivost narave. Navdušujejo se zlasti nad krajino, upodobljeno v različnih delih dneva, pa tudi nad podobami vsakdanjega sveta, figuraliko, družabnimi dogodki, tihožitji. Slike imajo zaradi goste barvne poteze in hipnih nanosov gibljivi in migetajoči učinek, potrebno jih je pogledati od daleč. Za impresioniste je bila značilna uporaba svetle barvne lestvice in nanašanje čistih, nemešanih barv. Najbolj pomembna je neposredna izkušnja. 

MATIJA JAMA

Še eden izmed velike četverice slovenskih impresionistov, slikar Matija Jama (4.januar 1872, Ljubljana - 6.april 1947, Ljubljana), je bil med njimi študijsko najbolj zavzet, pa tudi največji popotnik; nekaj časa je po nemških in avstrijskih vasicah potoval kar z bivalnim vozom. Skoraj polovico svojega življenja je preživel v tujini. Po končani gimnaziji v Ljubljani se je z družino preselil v Zagreb. Vse bolj se je zanimal za slikarstvo in se po šolanju vpisal na zasebno slikarsko šolo v Münchnu, kjer se je pozneje šolal tudi na Ažbetovi slikarski šoli. Živel in delal je po različnih krajih v Evropi, ob ustalitvi v Ljubljani pa je večkrat odhajal slikat na Bled, v Volčji Potok, ob Kolpo in v Belo krajino, katere motivi so bili pri njem pogosti. Med našimi impresionisti je veljal za največjega krajinarja. Upodabljal je predvsem krajine in vedute ter se znotraj motiva posvetil posebej študijam svetlobe, slikal pa je tudi portrete, žanrske motive. Poleg prve slovenske umetniške razstave v Ljubljani je veliko razstavljal v tujini, imel prvo samostojno postavitev v Jakopičevem paviljonu in med drugim sodeloval tudi na beneškem bienalu. Vseskozi je bil zavezan impresionističnim načelom in naravi; zagovarjal je, da je za slikarje le ta edina prava učiteljica.

Kolo - Original 1935, olje na platnu, 74 x 110 cm

Upodobitev značilnega belokranjskega plesa, ki je nastala okoli leta 1935, je ena Jamovih najbolj poznanih. Prav v Beli krajini velja plesno izročilo za najbolj bogatega. Na številnih delih je slikarja zanimalo gibanje oz. premikanje figur. Razposajeno vrtenje bosih mladenk ob sončnem dnevu navdaja z radostnim vzdušjem. Obrazi deklet so nejasni; sonce pada na njihova ramena in lase. Pokrajina je preprosta in jasna, ničesar drugega ne pritegne pogled kot le ples. Zanimivo je, da ni prisotne običajne statičnosti figur, ki bi bile zatopljene v svoje delo, kot je značilno za življenje Belokranjcev. Močen občutek krožnega gibanja dajejo vzvihrana krila in razgibane drže teles. Dekleta v belokranjskih nošah z rdečo vezenino spominjajo na plesoče svetlolase vile na poljanah. Očitno je slikarjevo natančno ukvarjanje s svetlobo, ki delu doda dodatno optimistično noto.

Krave na Kolpi - Original 193o, olje na platnu, 46,5 x 56 cm

Delo je nastalo okoli leta 1930. Slikar je večkrat hodil slikat v dolino reke Kolpe, kjer si je za navdih izbiral umirjene prizore ob reki. Ti so predstavljali navdih številnim slikarjem. Krave na Kolpi so skromen motiv, a kljub temu krave zavzemajo celotno spodnjo polovico slike in imajo v prizoru osrednjo vlogo. Z ležernim sprehajanjem v vodo in iz nje, delo navdaja s prijetno spokojnostjo. Kot bi živali imele svoj sveti kotiček na zemlji. Kopno mehko prehaja v vodo, ki iz nekoliko motne prehaja v čistejšo modro. Krajina se zaključi z visokim horizontom, kar še poudarja osrednje dogajanje. Ukvarjanje s svetlobo, ki v slikarjevih delih nikoli ni bila zanemarjena, se kaže predvsem na telesih živali in njihovih odsevih v reki.

Belokranjka - Original 

Belokranjko je Matija Jama ustvaril okoli leta 1930, v svojem poznem obdobju. Portret ženske v belokranjski noši, katere sestavni del je velika bela ruta, nagovarja  z zbrano držo preprostega delovnega človeka. Slikar se je v tem obdobju usmeril v slikanje figuralike in kmečke tematike. Veliko je ustvarjal v krajih ob slovensko-hrvaški meji, posebej v Beli krajini, kjer je med drugim upodobil tudi svoje znamenito Kolo. Belokranjka, ki zamišljeno strmi pred sabo, je naslikana v sproščeni potezi. Natančna študija svetlobe odraža mnogo odtenkov na obrazu, pokrivalu in oblačilu. Figura se zaradi mehkih potez lepo povezuje z ozadjem v hladnejših tonih, osvetljen portret pa navdaja s toplino, preprostostjo in domačnostjo, s katerimi običajno povezujemo podeželsko življenje.

Vas v zimi - Original 1911-12, olje na platnu, 70 x 100 cm

Delo Vas v zimi je nastalo leta 1911/12. Zimske impresije so bile impresionistom ljub motiv, saj so predstavljale svojevrsten izziv v zastrtem ozračju. Razpoloženjske poudarke so vnašali z bolj poenotenimi nanosi barve. Posebej osončeni prizori, kakršen je tudi Vas v zimi, so omogočali več možnosti za raziskovanje same strukture. Jamo je slikanje zasnežene zimske pokrajine posebej pritegnilo. Krajina je pri njem v prvih letih zrelega obdobja upodobljena v bolj čisti barvni lestvici. Slika je polna živega in občutenega zimskega vzdušja. Prizor razsvetljuje žareča glavna pot, ki se kot blisk spušča mimo hiš. Kljub mojstrsko ujetim učinkom svetlobe je kompozicija čvrsta, s trdnostjo elementov. Pri delu sta zajeta oba pomembna vidika slikarjevih krajin – lepota in svetloba.

Pri obedu - Original 1899, olje na platnu,  cm

Delo Pri obedu je bilo naslikano leta 1899. Motivi iz vsakdanjega življenja in figuralika (v kateri je vrh dosegel v zreli dobi), so Jamo kljub prevladujoči krajini vseskozi privlačili. Z realistično prepričljivimi izraznimi portreti in svetlobo, mojstrsko ujeto na obrazih, oblačilih in posodah, slika opozarja na nedvomen slikarjev talent. Žanrski motiv, poln življenja, prikazuje ljubko trojico otrok, ki kosijo na hišnem pragu. Zvedavi obrazi dajejo slutiti, kot da smo jih ravnokar zmotili pri jedi. Preprostost otroškega motiva je tista, ki naredi delo za enega najočarljivejših žanrskih prizorov.

Vrbe -Original 1908, olje na platnu, 67,5 x 89 cm

Vrbe, ki so nastale leta 1908, veljajo za ene pomembnejših slikarjevih serij del. Razvidno je, da je slikar glede na motiv včasih prilagajal strukturo slikarske poteze. Krajina je prišla v ospredje v njegovem zrelem obdobju. Dela so na prelomu stoletja pri njem že postajala značilno impresionistična, v prvem desetletju 20.stoletja pa, tako kot Vrbe, lirična in zasanjanega razpoloženja.

Šenklavž pri Robbovem vodnjaku - Original 1936, olje na platnu, 109,5 x 79 cm

Delo je nastalo okoli leta 1936. Je največja in zadnja slika iz serije devetih slik s šenklavškim motivom. Iz te perspektive je slikar lahko motiv dobro preučil, saj si ga je na Mestnem trgu, kjer je nekaj časa živel in imel svoj atelje, ogledoval skozi okno iz petega nadstropja. Prizor za značilno ljubljanski, naredi združenje treh pomembnih mestnih spomenikov – Robbov vodnjak, Magistrat in zahodno pročelje baročne stolnice z zvonikoma. Pri slikanju motiva se je vsakič zavzeto ukvarjal tudi z atmosferskimi razmerami. Na sliki je v jasnem nebu in svetlobi, ki osvetljuje ulico in dele arhitekture, lahko prepoznati, da gre za sončen poletni dan in živahno vzdušje uličnega utripa.