Impresionizem
Impresionizem, ki se je prvotno razvil v drugi polovici 19. stoletja v Franciji, se je pri nas pojavil z začetkom 20. stoletja. Naši umetniki so se z deli francoskih, pa tudi nemških mojstrov, seznanili na raznih razstavah v Münchnu in na Dunaju. S tem obdobjem se tako začne v slovenskem (in tujem) likovnem ustvarjanju pisati veliko poglavje modernizma. Dela nastajajo pod vtisom trenutka, atmosfere, svetlobe – umetniki želijo uloviti razpoloženje - naravne fenomene in hkrati opozarjati na minljivost narave. Navdušujejo se zlasti nad krajino, upodobljeno v različnih delih dneva, pa tudi nad podobami vsakdanjega sveta, figuraliko, družabnimi dogodki, tihožitji. Slike imajo zaradi goste barvne poteze in hipnih nanosov gibljivi in migetajoči učinek, potrebno jih je pogledati od daleč. Za impresioniste je bila značilna uporaba svetle barvne lestvice in nanašanje čistih, nemešanih barv. Najbolj pomembna je neposredna izkušnja.
IVAN GROHAR
Ivan Grohar (15.junij 1867, Spodnja Sorica - 19.april 1911, Ljubljana) je bil eden naših najpomembnejših slovenskih slikarjev, ki je sestavljal veliko četverico naših impresionistov. Pomanjkanje ga je močno zaznamovalo in ga prikrajšalo za razvijanje talenta v mladosti, kljub izjemni nadarjenosti. Z odobreno finančno podporo je prišel do študija na Deželni risarski šoli v Gradcu. Zatem se je odpravil v München, kjer je obiskoval razstave in kopiral starejše mojstre. Po bivanju v Münchnu (kjer je pozneje tudi delal in obiskoval slikarsko šolo Antona Ažbeta), se je naselil v Škofji Loki, si uredil svoj atelje in se uveljavil kot slikar religioznih podob. Pozneje je tam ob ustalitvi ustvaril svoja najboljša dela, od krajin do prizorov kmečkega dela. Leta 1900 je sodeloval na 1.slovenski umetniški razstavi, v nadaljevanju z umetniško skupino pod skupnim imenom Sava z ostalimi impresionisti razstavljal tudi na Dunaju in samostojno v številnih drugih evropskih prestolnicah. Z delom Sejalec je postavil enega najpomembnejših dosežkov slovenske umetnosti. Impresionizem je z modernističnim duhom za vselej zaznamoval razvoj slovenskega slikarstva v 20. stoletju.
Sejalec - Original 1907, olje na platnu, 108 x 120 cm
Delo Sejalec je nastalo v zadnjem slikarjevem ustvarjalnem obdobju, leta 1907. Je ena najbolj poznanih slovenskih slik. Ob razstavi v Trstu istega leta, jo je javnost takoj prepoznala za mojstrovino in nacionalni ponos. Motiv sejalca se je sicer v slikarjevih delih večkrat pojavljal. Človekova odvisnost od narave in njuno sožitje se zrcalita v podobi kmeta, ki hodi čez zorano njivo in po njej iz košare trosi žito. Impresionistični način slikanja, ki ga poznamo po reliefnosti in hitrih nanosih z lopatico, se lepo povezuje s snovnostjo zemlje in sejalčevo gesto sejanja. Le ta stopa navzgor proti ozelenelem pasu njive, ki poživlja sliko v zemeljskih odtenkih. V ozadju se razkriva kozolec, avtentična arhitektura in tradicionalni simbol slovenskega podeželja. Za njim se odpira od sonca osvetljeno hribovje. Pokrajina deluje umirjeno, poudarjen je odnos do narave - delo, ki je vloženo vanjo. Sejalca lahko povežemo s prispodobo naroda, ki z upanjem in vero v delo, gleda v prihodnost. Zaradi ovekovečene mitologije slovenstva, je slika za slovenski narod izjemnega pomena.
